V ŽARIŠČU
25.06.2011
Razmišljanje ob 20-letnici samostojne Slovenije

»Ali lahko pademo še nižje, ali je lahko še hujša kriza?«, mi je povsem resno pred dnevi rekel bežen znanec. Ima lepo hišo, vozi avto višjega srednjega razreda, zaposlen je v stabilni službi v državni upravi in odpravlja se na desetdnevni dopust na morje. Tudi za njega je seveda lahko 'kriza', ker je bil, kot vem, 5 let nazaj še na boljšem in je zaznal določen padec standarda, več mora delati, več je nervoze v službi, ... A obstajajo deset tisoči, sto tisoči v Sloveniji, ki res težko živijo, ki občutijo hudo krizo danes in ne vidijo nikakršnega izboljšanja v prihodnosti. Strah pred težko in nepredvidljivo prihodnostjo pa človeka mnogokrat še bolj prizadene in obremeni kot težka sedanjost.

 

Kriza Slovenije današnjega časa ni v današnjem in prihodnjem statusu tega mojega bežnega. Kriza je, da tega, kar ima, ne vidi in ne zna ceniti in še bolj, da ne opazi ljudi, ki so res v težavah in potrebni različne pomoči.

 

V zadnjem času se pogosto postavlja vprašanje, ali lahko sedanja slovenska politična elita potegne Slovenijo iz tega stanja v drugačno, boljšo prihodnost. Verjetno ne, na dosedanji način pa zagotovo ne.

 

Slovenija je ob 20-letnici osamosvojitve res v vsestranski krizi. Predvsem zato, ker ekonomski in socialni del, o katerem se največ govori in ga mnogi najbolj občutijo, ni edini, niti glavni del te krize. Rezultati raziskave o tem, kako bi bili množično pripravljeni kar priključiti svojo državo neki drugi državi, ali spremeniti državljanstvo za nekaj egiptovskih loncev mesa, kažejo na to, da Slovenci v resnici sploh nismo dovolj zares vzeli svoje države, ne le s pravicami, ampak tudi z obveznostmi do njenega obstoja in razvoja. Do svoje države se pogosto in množično obnašamo kot do plena, ki smo ga dobili v uporabo, po uporabi pa ga brez slabe vesti lahko zavržemo.

 

Politična elita sedanjega časa, vsaj njen velik del na vladni in opozicijski strani, ne more ponuditi izhoda iz takega stanja, ker so, oziroma smo ga soustvarjali. Ker sedanja politika ne ponuja nič novega, svoje preizkušene obrazce zavija v celofan domnevno novega, drugačnega. A čeprav gre le za celofan, bomo tako zapakirano desno ali levo ponudbo, ki med drugim ni sposobna skoraj nikakršne samokritike, verjetno še enkrat kupili. Očitno bomo morali pasti še nižje v gospodarskem, moralnem in vsakršnem smislu, da bomo prišli do dna in od tam začeli graditi trdne, drugačne temelje. Temelje tiste Slovenije, ki so jo zgolj v sanjah videli veliki možje in žene našega naroda skozi stoletja boja za narodovo preživetje. Ta boj je tlakoval temelje Slovenije in slovenstva, ki naj bi nosili pred dvajset leti postavljeno zgradbo samostojne in neodvisne Slovenije. Boj za ohranitev slovenstva in zvestoba Bogu in domovini. Žal smo te vrednote zamenjali za novodobne cilje materialističnega zahoda, ki so zgolj nadomestki za resnično srečo in zadovoljstvo, pa tudi kot taki so se pokazali kot neuresničljivi.

 

A kljub vsemu temu verjamem v dobro prihodnost Slovenije in našega naroda. Izraelci so štirideset let blodili po puščavi, preden so prišli v obljubljeno deželo. Tudi naša obljubljena dežela je še daleč, a na obzorju se že kažejo njeni obrisi. Nova družba, zgrajena na pogorišču sedanje, bo pravičnejša, boljša. Solidarnost, ki smo jo Slovenci na mnogih področjih ohranili, bo dobila domovinsko pravico. Gospodarska uspešnost ne bo več cilj, ampak sredstvo za graditev socialno pravične družbe. In kot taka, kot sredstvo za plemenit cilj, bo gospodarsko uspešna država postopno nastajala pod našimi rokami. Sedanjo plenilsko logiko bo zamenjala logika poštenega plačila za pošteno delo in pravične kazni za storjeno krivico.
Prihajajo novi rodovi, ki nočejo verjeti, da so bili rojeni v ta svet zgolj zato, da bi večno popravljali krivice in sprevrženost svojih staršev, starih staršev, ..., ampak imajo drugo, večje, lepše poslanstvo. Rojeni so za življenje, ki naj jih krepi, ko krepijo druge, ki naj jih tolaži, ko tolažijo druge, ki naj jih osrečuje, ko osrečujejo druge. Taka bo nekoč Slovenija. Taka Slovenija bo lahko tudi zgled drugim državam in narodom. V tako Slovenijo verjamem in prav vsak od nas, od najvišjih političnih in gospodarskih predstavnikov do na videz najbolj nepomembnih posameznikov lahko prispeva svoj delček k graditvi takšne Slovenije. Nočna mora sprevržene sedanjosti pa bo v opomin, naj nikoli ne pozabimo na Sejalca, ko se nadejamo dobre žetve.

 

Ob dvajsetletnici Slovenije se odvijajo tudi boji za interpretacijo obdobja slovenskega osamosvajanja in demokratizacije. Nekatere dolgoletne nasprotnike osamosvojitvenih teženj se prikazuje kot najbolj zavzete in pogumne nosilce osamosvojitve. In obratno. Veliko truda se namenja diskreditiranju osamosvojitvenih aktivnosti in njenih nosilcev. Teh nosilcev na različnih ravneh pa je bilo veliko, veliko več, kot se jih predstavlja v običajno črno-belih slikah zaslužnih na eni in nasprotnikov osamosvajanja na drugi strani. Zoževanje spiska prizadevnih in zaslužnih na nekaj imen je zgodovinsko nekorektna manipulacija in žaljivo za tisoče posameznikov, ki so sodelovali v različnih aktivnostih in akcijah, iz katerih je narejen mozaik slovenske osamosvojitve. Veliko ljudi pa je bilo najprej proti ali rezerviranih do osamosvajanja, potem pa so postali zelo zavzeti in tudi zelo zaslužni za osamosvojitev, kar ni nič posebnega, veliko takih primerov poznamo tudi iz zgodovine. Tudi Pavel je bil najprej Savel, zavzet najprej za napačno stvar, nato pa je spregledal.

 

Vsem Slovenkam, Slovencem in vsem slovenskim državljanom v imenu Zavoda 25. junij čestitam ob 20-letnici neodvisne Slovenije in voščim lepe praznike!

 

Marjan Podobnik
direktor Zavod 25. junij

 

Objavi na facebook