K POROČILU OB KONCU ZASLIŠANJA PRED ARBITRAŽNIM TRIBUNALOM

Po končanem zaslišanju pred arbitražnim sodiščem je tribunal izdal sporočilo za javnost. Svoje so povedali tudi nekateri udeleženci. Od tega je najbolj pomembno, kar je povedala slovenska agentka v arbitražnem postopku, in seveda slovenski zunanji minister v odhajanju. Sporočilo tribunala je objavljeno in javnosti dostopno. Tudi izjave agentke in ministra so objavljene. Vse to pove dovolj natančno, kaj se je v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala zgodilo in se dogaja, in kaj morajo Slovenija, njena vlada in pooblaščeni organi nemudoma storiti:
Nujno in takoj je namreč treba blokirati nadaljnji postopek pred arbitražnim sodiščem, saj objavljeno poročilo in izjave dovolj jasno povedo, da se v postopku bistveno kršijo določila nekaterih členov Sporazuma o arbitraži, in da je popolnoma napačno ugotovljeno dejansko stanje stvari. Vlada Republike Slovenije, ki je podpisnica Sporazuma, mora od tribunala zahtevati, da najprej odpravi vse kršitve in uskladi argumentacijo z dejanskim stanjem stvari, če hoče nadaljevati z delom.

Iz javno objavljenih sporočil in izjav je med drugim mogoče sklepati, da tribunal in agenti
1) Kršijo zlasti določbe člena 4 Sporazuma o arbitraži, ki v prvi alinei terja upoštevanje pravil in načel mednarodnega prava, v drugi pa to načelo dokončno utemelji z natančno omejeno dopustitvijo uporabe še nekaterih posebnih ozirov, glede na specifičnost problema. Izjave, ki so javnosti na voljo, pričajo, da udeleženci zelo po svoje in brez kriterijev uporabljajo različne argumente in upoštevajo dejstva, ki ne izpolnjujejo zaukazanih kriterijev načel in pravil mednarodnega prava.
2) Kršijo tudi določbe 5. člena, ki preprosto in razumljivo pove, da noben enostranski dokument niti enostransko dejanje po 25. juniju 1991 nima nobenega pravnega učinka v zadevi in ne sme vplivati na odločitev tribunala. Tako tribunal kot ostali udeleženi nedopustno priznavajo status stranke v postopku subjektu, ki to ni in pod nobenim pogojem ne more biti. To je preprosto in razumljivo zapisano v tem členu. Datum "enostranskega dejanja", ki subjekt izloča iz postopka, je pa na očeh vesoljne javnosti in vklesan v kamen.
3) Tako iz omenjenih izjav, kot tudi iz samih tukaj navedenih kršitev, je razvidno, da udeleženci ravnajo na podlagi popolnoma napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Nevzdržno je npr. ustvarjanje vtisa - in ravnanje skladno s to izmišljijo - kot da se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske. Prav te dni namreč praznujemo osamosvojitev, ki se je zgodila dne 25.6.1991. Kljub drugačnim obljubam in dogovorom je Republika Slovenija postala samostojna, suverena država z lastnimi močmi, dovčerajšnji sogovorniki pa so sporočili: "Sada ste sami"! In se samo to. Kot integralni del SFRJ, je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska agresor, ko je Jugoslovanska ljudska armada, na ukaz federacije, kjer so bili vsi ključni položaji v rokah hrvaških politikov in funkcionarjev, napadla osamosvojeno državo Slovenijo.
Dejansko stanje stvari mora tudi dosledno upoštevati, kar je zapisano v ustavnem aktu Ujedinjenje, da sta južnoslovansko državo sestavila dva subjekta: "ZEMLJE države SHS" - to so slovenske dežele, dne 31.10.1918 skladno z Manifestom, ustavnim aktom dotedanjega suverena vsake in vseh slovenskih dežel, Karla Habsburga, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani - in Kraljevina Srbija. Ostalo so bili s strani zmagovite antantne sile, Kraljevine Srbije okupirani deli ozemlja Kraljevine Ogrske in nekatera, že pred tem v Srbijo inkorporirana ozemlja (današnja FYRM in Črna gora).
Če tribunal - ali kdorkoli drug - meni, da je državnost in samostojnost slovenskih dežel minila, mora pokazati in dokazati, kdo, kdaj in kako je državnost slovenskih dežel ukinil. V okviru istega ustavnega akta je bila npr. dne 21. 10.1918 ustanovljena zveza tistih dežel Cislajtanije, v katerih je bil večinski jezik nemški, in še danes nadvse uspešno živi in deluje kot zvezna Republika Avstrija.

Še mnogo, brez konca, je kršitev in poljubnosti, površnosti - pa naj gre za slovito načelo "uti possidetis iuris", pri katerem je obvezno upoštevati dejanski mednarodnopravni status subjekta, ali pa čigavo oblast je kdo izvajal na nekem ozemlju. Kako je bilo z državnostjo jugoslovanskih republik in pokrajin, ki svoje državnopravne subjektivitete niso prinesle s seboj v trenutku, ko je združba nastala, je dovolj dobro znano - pri roki so tudi vse ustave in drugi zadevni akti. Republika Slovenija je status subjekta prinesla v združbo ob samem nastanku, zato se je brez problema lahko na podlagi suvereno izražene volje vsega ljudstva iz zveze izločila - seveda v obsegu in z mejami, kot je v združbo vstopila.
Nedopustna je tudi ignoranca v arbitražna opravila vpletenih, ki ne opazijo - ali nočejo opaziti - pomembnega mednarodnega pravnega dejstva v zvezi z državno mejo Republike Slovenije: Državne meje tkim. Nezavisne države Hrvatske, ki se do zadnje podrobnosti, skoraj do milimetra natančno, pokriva z mejami slovenskih dežel, kakršne so vstopile v Jugoslavijo. V Pomurju je meja potekala po reki Dravi, tako, kakor jo je opazil in zapisal Trianonski sporazum. To so mednarodno pravno relevantna dejstva.
Še dolga je vrsta relevantnih, z načeli in pravili mednarodnega prava skladnih dejstev in upravičenj. Ta mora dati naša stran na tribunalovo mizo, ne pa da opleta s podtaknjenimi, neustreznimi ali celo izmišljenimi argumenti in dovoljuje kršenje Sporazuma o arbitraži.
Kdor hoče prevzeti odgovornost vladanja po teh predčasnih volitvah, mora torej najprej zagotoviti ustavitev nepravilnega in nezakonitega delovanja tribunala in arbitražnega sodišča sploh, hkrati pa pripraviti in uresničiti razglasitev že pred skoraj stoletjem - natančno 31.10.1918 - uresničene Zveze slovenskih dežel - Zvezne republike Slovenije. Akt se je glasil: Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila* v vseh slovenskih deželah.

Andrej Lenarčič
Proletarska 9
Ljubljana

23042014

Op.:
*) Ustavni mednarodnopravni status in pooblastila so opredeljena in določena v ustavnem aktu Dvojne monarhije - Poravnavi 1867, in v Karlovem - suverenovem - Manifestu, 16. oktobra 1918.